Skoraj smo že pri razpletu te naše vznemerljive in napete, skrajno prisrčne in nadvse lepe zgodbe. Ob tem je potrebno pogledati nazaj in reči hvala.

Hvala županu Eriku Modicu za podporo mednarodnim projektom na naši šoli in za to, da si je vzel čas za druženje z učenci iz Francije pred odhodom nazaj v Nantes. Hvala gospe ravnateljici Dunji Peric, ki je verjela v ta projekt in naši ideji omogočila, da je ne le zrasla, temveč se je tudi razcvetela. Tedna, ki so ga učenci iz Francije preživeli pri nas, si nikakor ne moremo zamisliti brez pomočnice ravnateljice Metke Paljk, ki je ves čas sodelovala pri organizaciji in bila pripravljena pomagati kadarkoli smo jo potrebovali. Najbolj bi se rada zahvalila sodelavki Heleni Vuksanović, brez katere zelo verjetno ne bi zmogla. Hvala za ideje in pomoč, za sodelovanje in prijateljstvo. Tudi Mojci Uhernik Pipan za pomoč v tednu izmenjave pri nas.

Izmenjava širi obzorja, gradi mostove in omogoča pristnost izkušnje, ki je ne moremo doživeti preko zaslona. Je učenje za življenje, je spoznavanje lastnih meja, iskanje poguma, odpiranje nečesa novega. Smeh otrok in včasih tudi solze, predvsem pa spomini, ki ostajajo tudi po jutrišnjem dnevu, so dokaz, da so otroci to izmenjavo doživeli v vsej polnosti.

Hvala, torej dragi otroci. Z vami sva z učiteljico Heleno v teh dneh spletli posebne vezi. Večkrat smo rekli, da smo postali kot ena družina. Ponosna sem na vas, kako ste se znali skupaj veseliti in si hkrati pomagati, ko je bilo komu hudo. Zaupanje, ki ste ga prejeli, ste več kot upravičili. Dragi starši, hvala tudi vam – za iskrenost, potrpežljivost in sodelovanje. Vsak je doprinesel nekaj svojega. In zaradi vsakega posebej, je knjiga spominov, ki se skoraj zapira, bogatejša in bolj edinstvena.

Darja Urh